Za začetnike

SPLOŠNO

Astronomija je zanimiva, a kaj, ko je tako komplicirana. Tako verjetno razmišlja veliko tistih, ki ima o Vesolju bolj laično predstavo. A morda ni potreben velik korak, da prestopimo iz laičnih predstav o Vesolju in odpremo oči skritega astronoma v nas samih ter se podamo na pot raziskovanja in odkrivanja nočnega neba.

Dobro je, da za opazovanje izberemo kraj, ki je daleč stran od mestnih luči. Ko se nato ozremo v nočno nebo, zagledamo mnogo bolj ali manj svetlih zvezd in planetov. Za lažjo predstavo privzemimo, da so zvezde čisto pri miru, čeprav to ni čisto res, planeti pa potujejo med zvezdami. Zvezde so med seboj skoraj enako razporejene, kot so bile še v času naših prednikov, ki so prvi začeli preučevati zvezdno nebo. Zvezde so v ozvezdja povezali že stari Sumerci in Babilonci, da so se lažje orientirali po nebu.

Takrat so poznali le pet planetov, ki so vidni s prostimi očmi: Merkur, Venero, Mars, Jupiter in Saturn. Ta telesa so se premikala med zvezdami. Zato so jim rekli Planeti (Beseda planeti izhaja iz grščine in pomeni potujoče zvezde).

Danes vemo, da so planeti člani našega Osončja. Sonce je središče Osončja, okoli njega pa se vrtijo planeti, planetoidi, asteroidi, kometi in druga telesa. Sonce namreč ostala telesa Osončja privlači z gravitacijsko silo in jih tako ne pusti, da bi zapustila Osončje. Planeti in ostala telesa se tako vrtijo okoli Sonce po različnih tirnicah. Največkrat imajo te tirnice obliko elipse. Zanimivo je, da so praktično vse tirnice planetov našega Osončja v isti ravnini. To lastnost s pridom uporabljajo astronomi  pri določanju položaja planetov na nebu.

Naše Sonce je le ena izmed zvezd, ki pripada naši Galaksiji, Galaksijo imenujemo tudi Rimska cesta ali Mlečna cesta, saj je videti, kot da bi nekdo polil mleko preko zvezdnega neba. Naša Galaksija je le ena izmed mnogih galaksij Vesolja.

Poleg tega, da se planeti gibljejo, za razliko od zvezd, ki se ne, lahko od zvezd planete ločimo po tem, da ne utripajo, ali pa vsaj manj. Temu je kriva atmosfera Zemlje, ki vsak čas različno lomi svetlobo. Podoben učinek lahko opazimo če v bazenu skozi vodo opazujemo dno bazena, ki je navidezno v stalnem gibanju.

Kaj bomo na nebu lahko opazovali je odvisno od tega, kje na Zemlji se nahajamo ter od datuma in časa opazovanja. Namreč celotno nebo se navidezno vrti. Celotno nebo se zavrti približno v 24-ih urah. Prvi razlog je vrtenje Zemlje okoli svoje osi, drugi pa njeno kroženje okoli Sonca.

Zelo dobro predstavo o tem, kaj se dogaja na nebu in kako se navidezno vrti nočno nebo nad vami, vam lahko simulira odprtokodna aplikacija Stellarium, ki je na netu med drugim dosegljiva tudi v web verziji.

OZVEZDJA

Že stari Grki so na severnem nebu svetlejše zvezde povezali v ozvezdja ter jih poimenovali po svojih mitoloških junakih. Večino teh imen, razen nekaj izjem, uporabljamo še danes. Danes poznamo še ozvezdja južnega neba, ki so jih poimenovali šele pomorščaki, ko so odkrivali neodkrita področja Zemlje. Ta ozvezdja so dobila večinoma imena, kot so Krma, Sidro, Sekstant, skratka imena iz besednjaka takratnih pomorščakov.

Posebej je potrebno omeniti zoodiakalna ozvezdja, ki nosijo imena večinoma po živalih. Zoodiakalna ozvezdja poznamo iz horoskopov. Zanje je značilno, da Sonce, Luna in planeti potujejo preko njih. Navidezno pot, ki jo Sonce opravi med zvezdami skozi leto imenujemo Ekliptika. Tudi Luna in planeti se vedno nahajajo v navidezni bližini Ekliptike.

Nekatera ozvezdja nam lahko služijo kot pomoč pri orientaciji. Najbolj znani takšni ozvezdji na severnem nebu sta Veliki in Mali medved oziroma njuna dela ozvezja Veliki in Mali voz, s pomočjo katerih lahko najdemo zvezdo Severnico. Severnica se nahaja skoraj natančno v smeri Zemljine osi, kar pomeni, da je ves čas skoraj na istem mestu. Dovolj natančno, da nam kaže smer severa. Severnica je natanko toliko nad Severnim obzorjem, kolikor znaša zemljepisna širina našega opazovališča.

Okoli Severnice se vsak dan zaradi vrtenja Zemlje zavrti celotno nebo. Zvezde, ki so navidezno blizu Severnice, krožijo okoli nje in nikoli ne zaidejo. Zvezde, ki so navidezno od Severnice bolj oddaljene pa vedno vzhajajo na vzhodnem delu neba in zahajajo na zahodnem delu neba. Nekaterih zvezd, ki so od Severnice navidezno še bolj oddaljene, tako da nikoli ne vzidejo, ne moremo opazovati, razen, če spremenimo opazovališče in opazujemo iz opazovališč južnejših krajev.

Če se naše opazovališče nahaja južneje od Ekvatorja, Severnice ne moremo več videti. Opazovalci iz južne poloble se zato orientirajo s pomočjo ozvezdij južnega neba, da najdejo južni nebesni pol.

Zanimivost: Dvojno zvezdo Mizar / Alkor v Velikem vozu so včasih uporabljali za preizkus ostrine vida. Če s prostimi očmi vidite dve zvezdi, pomeni da ostro vidite ...

SONCE JE ZVEZDA

Sonce je po naravi zvezda. Kot ena izmed mnogih zvezd na nebu, le da nam je mnogo bližje, kot ostale. Sonce je od nas oddaljeno (le) 8 svetlobnih minut, kar pomeni, da svetloba, ki potuje s hitrostjo 300 tisoč km/s potrebuje za pot od Sonca do Zemlje 8 minut. Odaljenost ostalih zvezd, ki jih vidimo na nočnem nebu, za razliko od Sonca merimo v svetlobnih letih.

LETNI ČASI IN PRECESIJA ZEMLJINE OSI

Letni časi so pojav, ki nastane zaradi nagnjenosti zemljine osi in njenega vrtenja okoli Sonca. Začetek pomladi je določen s točko na Ekliptiki, kjer se nahaja Sonce v trenutku, ko sije pravokotno na Zemljin ekvator. Tej točki na nebu pravimo Pomladišče. Pomladišče z leta v leto spreminja svojo lego zaradi precesije zemljine osi. Zemljina os se namreč obnaša kot os vrtavke. En krog naredi v približno 25.765 letih, čemur pravimo Platonsko leto. Trenutno imamo na severni polobli srečo, da Zemljina os gleda proti Severnici. A dolgo temu več ne bo tako. Čez 12 tisoč let bo vlogo Severnice na severnem nebu prevzela Vega, glavna zvezda v ozvezdju Lira in ena najsvetlejših zvezd na severnem nebu. Slika prikazuje pot severnega nebesnega pola med zvezdami od leta - 10.000 do +22.000. Na sliki lahko vidite, kje je bil sever leta 0... Takrat to ni bila Severnica.

Letni časi pomembno vplivajo na zemljino vegetacijo, saj zaradi njih temperatura močno niha. Pomladišče tako določa začetek pomladi, poletni solsticij, takrat, ko je Sonce najvišje na nebu, določa začetek poletja. Jesensko enakonočje prinaša jesen, najniže pa je Sonce malo pred Božičem in takrat nastopi zima.

ZEMLJA SE VRTI OKOLI SONCA PO ELIPSI.

Čeprav je Zemlja Soncu najbližje okoli 6. januarja, pa zato na Zemlji ni nič bolj toplo. Bližina torej ne vpliva na temperaturo. Se pa v tem času Zemlja okoli Sonca giblje hitreje, kot sicer. Vsa telesa namreč pospešijo, ko se bolj približajo Soncu. Kot posledico tega lahko opazimo pojav, ki mu pravimo Analema. To je krivulja, ki jo nariše Sonce, če bi ga vsak dan ob isti uri slikali na nebu. Ker v zmskem času "prehiteva", v poletnem pa "zaostaja", ta krivulja na nebu nariše obliko osmice.

LUNA JE ZEMLJIN NARAVNI SATELIT

Luna je najverjetneje nastala kot posledica trka Zemlje z nekim planetom še v zelo zgodnji fazi njenega nastanka pred približno 4,8 milijarde leti. Luna proti Zemlji kaže vedno isto stran, zato smo njeno skrito stran spoznali šele s pomočjo vesoljskih sond, ki smo jih poslali okoli nje. Luna obkroži Zemljo v približno 28 dneh in se nam v tem času kaže v svojih fazah. Osnovne štiri faze so Mlaj, Prvi krajec, Ščip (Polna luna) in zadnji krajec. Na severni polobli je prvi krajec vedno v obliki črke "D", zadnji krajec pa v obliki črke "C". Prvi krajec je na nebu zvečer, zadnji krajec pa lahko vidimo na nebu zjutraj. Ob polni luni (Ščip) lahko Luno opazujemo celo noč, ko pa je Mlaj, Lune ne vidimo. Na sliki je Luna v prvem krajcu.

Mejo med Lunino osvetljeno in temno stranjo določa Lunin terminator. Terminator stalno menja svoj položaj na Luni in prav na črti Terminatorja lahko opazimo največ podrobnosti. Terminator je vsako noč drugje, zato je Luna videti vsako noč drugačna, čeprav je proti nam obrnjena vedno z isto stranjo.